Republika Slovenija kot samostojna država svojo migracijsko politiko oblikuje od leta 1991 dalje, ko je postala neodvisna in mednarodno priznana država. Vojna na področju nekdanje Jugoslavije, v katero je pred letom 1991 spadala tudi Slovenija, je povzročila prve večje migracije prebivalstva, pretežno iz nekdanjih jugoslovanskih republik, kateri tudi danes predstavljajo največje število tujih priseljencev. Pred vstopom Slovenije v EU so tuji priseljenci v grobem sestavljali dve oziroma tri skupine z različnim statusom – prvo skupino so predstavljali tisti, ki so imeli slovensko državljanstvo in so ga prejeli na podlagi takrat veljavnega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91), v drugo so spadali priseljenci, ki so imeli v Republiki Sloveniji priznano stalno ali začasno prebivališče. Položaj Slovenije v migracijsko občutljivem okolju srednje Evrope, ki se je ob koncu 90ih let prejšnjega stoletja na novo preoblikovala, ter vse večji migracijski pritiski z razširitvijo geografskih izvorov so nakazovali, da Slovenija postaja vse bolj privlačna, predvsem kot tranzitna pa tudi vse bolj kot ciljna država, za pretežno v EU usmerjene migracijske tokove. Slovenija s takratno zakonodajno ureditvijo ter s posebnostmi, ki so izhajali iz ravno pridobljene neodvisnosti in začetnih procesov v smeri demokratizacije, se je vse pogosteje srečevala s podobnimi težavami kot razvite zahodnoevropske države znotraj EU ter schengenskega prostora. Za uspešen proces približevanja Slovenije k družini držav članic EU ter mednarodnim organizacijam (Svet Evrope, itd.) je bilo nujno, da takratno politiko priseljevanja uskladi z lastnimi interesi ter mednarodnimi in humanitarnimi obveznostmi ter tako prispevala k blaginji njenih prebivalcev, družbenemu razvoju, zaščiti zdravja, varnosti in miru. V ta namen je bila leta 1999 sprejeta Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 40/99) katera je opredelila tri glavne stebre na katerih temelji politika priseljevanja v Sloveniji in sicer – zaščita in pomoč beguncem ter prosilcem za azil, integracija priseljencev v slovensko družbo ter preprečevanje nezakonitih migracij – ter določila normativno in organizacijsko ureditev potrebno za uspešno in celovito izvajanje politike priseljevanja. Za temeljna pravna sredstva na podlagi katerih se bodo uresničevala stališča Resolucije je določila: zakon o tujcih kateri bo urejal pogoje vstopa in bivanja tujcev, zakon o azilu za področje urejanja statusa begunca ter azilne politike, zakon o nadzoru državnih meja kateri bo urejal nadzor meja v skladu s postopki vključevanja v Evropsko unijo in Schengenskim sporazumom, ustrezno ureditev vizumskega režima ter ostale pomembne področne zakone. Zaradi vse bolj kompleksne dinamike migracijskih gibanj, ki so zahtevale nove oblike upravljanja z migracijami, kot so sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami ter približevanje EU, je bila leta 2002 sprejeta Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 106/2002) katera je še bolj konkretizirala aktivnosti in ukrepe za uveljavitev migracijske politike, ki so šli v smeri usklajevanja z evropskim pravnim redom in temeljnimi evropskimi načeli kot so solidarnost, pravica do prostega gibanja in enakopravnost.

Od vstopa Slovenije v članstvo EU je njena politika priseljevanja večinoma usklajena z EU politiko migracij in azila ter evropskim pravnim redom, predvsem preko prenosa EU zakonodaje kot so direktive s področja migracij in azila ter vzpostavljanje Skupnega evropskega azilnega sistema.