Republika Slovenija svojo migracijsko politiko oblikuje od leta 1991 dalje, ko je postala neodvisna in mednarodno priznana država. Vojna na področju nekdanje Jugoslavije je povzročila prve večje tokove migracij prebivalstva, ki so prihajali pretežno iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Migracijski tokovi iz nekdanjih jugoslovanskih republik (predvsem Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije in Kosova) tudi danes predstavljajo največje število tujih priseljencev v Sloveniji. Pred vstopom Slovenije v EU so tuji priseljenci v grobem sestavljali dve oziroma tri skupine z različnim statusom – prvo skupino so predstavljali tisti, ki so imeli slovensko državljanstvo in so ga prejeli na podlagi takrat veljavnega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91), v drugo skupino so spadali priseljenci, ki so imeli v Republiki Sloveniji priznano stalno ali začasno prebivališče.

Položaj Slovenije v migracijsko občutljivem okolju srednje Evrope, ki se je ob koncu 90ih let 20. stoletja na novo preoblikovala, ter vse večji migracijski pritiski z razširitvijo geografskih izvorov so nakazovali, da Slovenija postaja vse bolj privlačna, predvsem kot tranzitna, a tudi vse bolj kot ciljna država, za pretežno v EU usmerjene migracijske tokove. Slovenija s takratno zakonodajno ureditvijo ter s posebnostmi, ki so izhajali iz ravno pridobljene neodvisnosti ter začetnih procesov v smeri demokratizacije, se je vse pogosteje srečevala s podobnimi težavami kot razvite zahodnoevropske države znotraj EU ter schengenskega prostora. Za uspešen proces približevanja k družini držav članic EU ter pomembnim mednarodnim organizacijam (Svet Evrope, itd.) je bilo za Slovenijo nujno, da takratno politiko priseljevanja uskladi z lastnimi interesi ter mednarodnimi in humanitarnimi obveznostmi ter tako prispevala k blaginji njenih prebivalcev, družbenemu razvoju, zaščiti zdravja, varnosti in miru. V ta namen je bila leta 1999 sprejeta Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 40/99) katera je opredelila tri glavne stebre na katerih temelji politika priseljevanja v Sloveniji in sicer – zaščita in pomoč beguncem ter prosilcem za azil, integracija priseljencev v slovensko družbo ter preprečevanje nedovoljenih migracij – ter določila normativno in organizacijsko ureditev potrebno za uspešno in celovito izvajanje politike priseljevanja. Za temeljna pravna sredstva na podlagi katerih se bodo uresničevala stališča Resolucije je določila: zakon o tujcih kateri bo urejal pogoje vstopa in bivanja tujcev, zakon o azilu za področje urejanja statusa begunca ter azilne politike, zakon o nadzoru državnih meja kateri bo urejal nadzor meja v skladu s postopki vključevanja v Evropsko unijo in Schengenskim sporazumom, ustrezno ureditev vizumskega režima ter ostale pomembne področne zakone.

Zaradi vse bolj kompleksne dinamike giban migracijskih tokov, ki so zahtevali nove oblike upravljanja z migracijami, kot so sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami ter približevanje EU, je bila leta 2002 sprejeta Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 106/2002) katera je še bolj jasno konkretizirala aktivnosti in ukrepe za uveljavitev migracijske politike, ki so šli v smeri usklajevanja z evropskim pravnim redom in temeljnimi evropskimi načeli kot so solidarnost, pravica do prostega gibanja in enakopravnost.

Od vstopa Slovenije v članstvo EU je njena politika priseljevanja večinoma usklajena z EU politiko migracij in azila ter evropskim pravnim redom, predvsem preko prenosa EU zakonodaje kot so direktive s področja migracij in azila ter vzpostavljanje Skupnega evropskega azilnega sistema.